Izhodišča iz programa obeleževanja.
"Kaj je Müra šepetala?" Novine, 17. avgust 1919, str. 3.
Avtorica zgodovinskega pregleda je Natalija Cigut, zgodovinarka in umetnostna zgodovinarka. Besedilo je del njene magistrske naloge.
Po statističnih podatkih je bilo leta 1910 na Ogrskem 74 000 Slovencev. Večinoma tam živečih Slovencev je bilo malih kmetov in kočarjev, pogosto z velikim številom otrok. Gospodarski položaj tam živečih ljudi je bil zelo slab, saj večina ni imela niti toliko zemlje, da bi se lahko z njo preživljala. To jih je prisililo, da so množično odhajali na sezonska dela v Slavonijo in Vojvodino ter v notranjost Ogrske ali so si pa poiskali stalno zaposlitev predvsem v Severni Ameriki ali Avstraliji.
O življenju Prekmurcev v omenjenem obdobju priča zapis Ferenca Gönczija, madžarskega učitelja, ki je poučeval na območju Zalske županije: »Glavni poklic Vendov je poljedelstvo in kmetovanje, s čimer je povezana ustrezno močna živinoreja. Nekateri ob Muri se ukvarjajo tudi z ribištvom /…/ Kot delovno, marljivo in iznajdljivo ljudstvo pa se poleg kmetovanja – v določenih obdobjih, ko jih ne zaposluje delo na poljih, ali jih zaposluje samo delno – v želji po zaslužku lotijo vsega mogočega.«
Prekmurci so bili upravno ločeni na tri okraje; murskosoboškega, dolnjelendavskega in monoštrskega; ter na dve županiji: Železno in Zalsko. Številčno, gospodarsko in socialno so bili Slovenci na Ogrskem prešibki, da bi lahko nastopali z lastnimi političnimi zahtevami ali celo odločali o svoji nacionalni usodi. Vzroki za to so bile velike razlike v političnem razvoju v avstrijskem in ogrskem delu monarhije ter različen gospodarski položaj in socialna struktura avstrijske in ogrske družbe. Slovenci na Madžarskem so kljub slabemu položaju ohranili narodno zavest, ki so ji nasprotovali Madžari. Želeli so doseči, da bi Prekmurci povsem opustili znake lastnega narodnega življenja. Zatiralno politiko do drugih narodov na Ogrskem je še dodatno podkrepila dualistična ureditev, ki je bile sprejeta leta 1867 in je prinesla neodvisnost Ogrske od Avstrije v notranjih zadevah. Madžarska buržoazija in plemstvo sta pri tem poudarjala načelo narodne neodvisnosti, ki pa ga pri politiki do nemadžarskih narodov na Ogrskem nista upoštevala. Odnos do drugih narodnosti v ogrskih mejah je ostal skrajno nestrpen. Prav vse madžarske politične skupine so se strinjale, da mora biti vloga madžarskega naroda nad nemadžarskimi zapovedovalna.
Madžarizacija se je v drugi polovici 19. stoletja v Prekmurju vse bolj uveljavljala. Slovenščina je bila izključena iz vseh uradov in šol. Slovenska beseda se je uporabljala samo še v cerkvenih pridigah ter v domačih krogih. Madžarska vlada je madžarizacijo nemadžarskih narodov utemeljila z novimi zakoni. Leta 1897 je bilo v Murski Soboti ustanovljeno Madžarsko izobraževalno društvo za Vendsko krajino (Venvidéki Magyar Közmüvelödési Egyesület - VMKE). Ob tem je bil izdan poziv, v katerem je predsednik društva Pongrác Pósfay zapisal: »Ohranitev in okrepitev madžarstva v tej pokrajini je naša najvažnejša narodna zadeva«. (Ivan Jerič, Zgodovina madžarizacije v Prekmurju (Murska Sobota, 2001), str. 6–7). Društvo je v Murski Soboti prevzelo izdajanje časopisa z naslovom Muraszombat és Videke (Murska Sobota z okolico).
Od devetdesetih let devetnajstega stoletja do pričetka prve svetovne vojne sta si na območju med Muro in Rabo stali nasproti dve skupini: na eni strani madžarski nacionalisti, ki so imeli v rokah vso gospodarsko in politično moč ter podporo vladnih krogov, na drugi pa konservativna slovenska katoliška skupina, ki jo je do leta 1913 idejno vodil Franc Ivanocy, po njegovi smrti pa njegovi učenci, predvsem Jožef Klekl starejši, Ivan Baša in Jožef Sakovič. Boj med obema skupinama se je stopnjeval, dokler ga ni prekinila prva svetovna vojna, ko so se morala zaradi zunanjepolitičnih dogodkov pomiriti vsa notranjepolitična nesoglasja.
Jožef Klekl (1874 - 1948), Zbirka upodobitev znanih Slovencev, NUK.
Med prvo svetovno vojno ni bilo političnih izpadov zoper Slovence na Madžarskem, saj so tudi oni sodelovali v vrstah honvedskih enot in so na bojiščih branili ogrsko domovino, katere del so bili. Slovenski duhovni voditelji so vsa vojna leta ostali vdani veri o nespremenljivosti habsburške monarhije in prepričevali svoje vernike, da je treba braniti nedotakljivost dežel svetoštefanske krone pred zunanjimi in notranjimi sovražniki.
Klekl in njegovi sodelavci se za majniško deklaracijsko gibanje, ki se je razvilo med Slovenci na avstrijski strani monarhije, sprva niso vneli. Kljub temu je majniška deklaracija v manjšem obsegu našla odmev tudi med Prekmurci. Madžarske oblasti so imele deklaracijsko gibanje za veleizdajalsko dejanje in so ga na vse možne načine želele zatreti. Madžari so sicer v prejšnjih letih ugodili zahtevam prekmurskih katoliških duhovnikov po izdajanju časopisov v prekmurskem jeziku, t. j. Marijinega lista, Kalendarja Srca Jezušovega in Novin, ki jih je urejal Jožef Klekl, niso pa Prekmurcem priznali njihove narodnosti. Zavest o združitvi Prekmurja z matičnim narodom je še pred razpadom AvstroOgrske izrazil tudi Narodni svet za Štajersko, ki je bil ustanovljen 26. septembra 1918 in je imel sedež v Mariboru. Ob svoji ustanovitvi je kot prvo od svojih najpomembnejših nalog poudaril določitev jasne narodne meje proti nemški Štajerski in Madžarski. Za uresničitev te naloge je narodni svet imenoval teologa dr. Matijo Slaviča.
Zadeve so se prvič zaostrile na velikem zborovanju v Murski Soboti, ki ga je ob svoji 25-letnici pripravilo društvo VMKE. Na shodu, ki je bil 20. oktobra 1918, so organizatorji s svojimi nestrpnimi govori izzvali prvi pravi upor slovenskega prebivalstva, tako da so morali posredovati žandarji ter shod prekiniti. Na shodu so »zavedni ogrski Slovenci« sprejeli posebno izjavo, v kateri so protestirali proti »nasilju, ki nam ne dovoli, da bi na zunaj pokazali in izrazili svoje slovensko narodno prepričanje«. (»Protest in prošnja ogrskih Slovencev,« Slovenec, 12. november 1918, letnik 46, str. 6.). Hkrati so na Narodno vijeće SHS v Zagrebu naslovili prošnjo, da naj na mirovnem kongresu zastopa njihove narodne pravice in pojasni madžarsko zatiralno politiko: »Obračamo se na narodno veče z iskreno prošnjo, naj na mirovnem kongresu zastopa naše narodne pravice in pojasni nečloveško madžarsko zatiranje in nasilstvo, s katerim se nam brani, da bi se mogli sami izjaviti za naše narodno zedinjenje«. (»Protest in prošnja ogrskih Slovencev,« Slovenec, 12. november 1918, letnik 46, str. 6.). Ta dogodek je bil zanesljiva prelomnica v politični usmerjenosti Slovencev na Ogrskem in je vzpodbudil tudi njihove narodne voditelje, predvsem Klekla, da so se začeli politično jasneje opredeljevati do ureditve narodnega vprašanja znotraj Ogrske ali morebiti tudi izven nje.
Razmere v prekmurski pokrajini so bile zelo napete. Številni tam živeči Slovenci so se 3. novembra organizirano udeležili slavnosti ob razglasitvi države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljutomeru, na kateri so s posebno izjavo predstavili željo Slovenske krajine (Prekmurja), da se združi z ostalimi Slovenci v enotno državo.
Dogajanje v Prekmurju so spremljali tudi slovenski časniki. Slovenec je 28. novembra objavil članek, v katerem je avtor »Prekmurec« opozoril na položaj prekmurskih Slovencev ter na njihovo etnično pripadnost jugoslovanski državi. Članek je zaključil s poudarkom, da se morajo prekmurski Slovenci na podlagi etnografskih in geografskih dejstev priključiti Kraljevini SHS: »To je tudi želja njih samih, kar se vidi iz izjave, ki smo jo čitali v časopisih še tedaj, ko je bila majniška deklaracija aktuelna. Ta izjava se glasi: Tudi mi od vseh drugih Slovencev pozabljeni in zapuščeni, celo našim najbližjim sosedom nepoznani ogrski Slovenci se priključujemo skupni jugoslovanski deklaraciji, da s tem svetu pokažemo, da nas še ni pogoltnila madžarska povodenj, da čutimo v sebi dovolj moči, da se otresemo madžarskega jarma, ki nas že stoletja pritiska, in sicer mi vsi brez razlike vere, strank in političnih nazorov, smo enodušno prožeti s to edino mislijo: Jugoslovanska majniška deklaracija se mora izvesti.« (Prekmurec, »Prekmurski Slovenci,« Slovenec, 28. november 1918, letnik 46, str. 1.).
Prva svetovna vojna se je uradno končala 11. novembra 1918 s podpisom nemškega premirja. Posledice prve svetovne vojne so bile velikanske. Vojna je prizadela skoraj vse evropske narode in se je najbolj odrazila v vojnih žrtvah, ki so bile številne. Vojna je za sabo pustila tudi veliko število ranjenih, osirotelih in brezdomskih ljudi. Pomembne in dolgoročne posledice so bile tudi na političnem, geografsko političnem, socialno-ekonomskem in moralnem področju. Vojna izkušnja je vodila do mnogoterih sprememb, med katerimi je bila bistvena sprememba ta, da so ljudje izgubili zaupanje v stare vladajoče sloje in s tem podprli nove možnosti vladanja, med katerimi je prednjačila politika množic.
Prva svetovna vojna in mirovna pogajanja, ki so sledila po končanih bojih, so spremenila zemljevid Evrope in hkrati sprožila vzpon številnih nemirov ter revolucionarnih dogajanj. Konec vojne je prinesel razpad štirih velikih imperijev: carske Rusije, Nemčije, Avstro-Ogrske ter Otomanskega imperija. Na ruševinah starih velikih imperijev so zrasle nove države, ki so se že takoj na začetku morale soočiti z nestabilnostjo ter socialnimi nemiri.
"Cesar Karl odstopil. - Cesar Viljem pobegnil. - Republika zmaguje." Slovenec, 12. november 1918, str. 1.
Po padcu kraljevine in ustanovitvi Madžarske ljudske republike sta v Prekmurju upravo prevzela okrajna narodna sveta v Murski Soboti in Dolnji Lendavi. Njuna osnovna naloga je bila urejanje napetih socialnih, vojaških in narodnostnih razmer. Razmere v Prekmurju naj bi uredil novi vladni komisar za t. i. »Vendsko krajino«, dr. Béla Obál. Ta naj bi Slovencem ponudil možnost samostojne županije z Mursko Soboto kot županijskim središčem. Istega dne, ko sta se združili Država SHS in Kraljevina Srbija v enotno državo (1. december 1918), je vladni komisar v dogovoru s t. i. narodnim svetom, ki ga je vodil župnik Ivan Baša v Bogojini, sklenil sporazum o samoodločbi, po katerem naj bi Slovenci dobili upravno, cerkveno, šolsko in kulturno avtonomijo znotraj Madžarske:
»V Bogojini so 1-ga decemara to odločili: Mi slovenski národ bogojanske notarjušije se spominajoči jezerolatnoga bratništva v šterom živemo z magyarskim národom, vöpovemo, ka se držimo zgodovinski mej vogrskoga držánja, z vsemi tü živočimi národami želemo v bratinstvi živeti, liki želemo na podlagi Wilsonovih misli za naš slovenski národ pravdeno zagotovelost cerkvene, šolske, kulturne i ravnitelske samoprávde« (»Slovenci Čüjte,« Novine, 29. december 1918, letnik 5, str. 1.)
Ivan Baša (1975 - 1931), Zbirka upodobitev znanih Slovencev, NUK.
Slovenski katoliški duhovniki so bili tisti, ki so usmerjali narodno gibanje k združitvi Prekmurcev z ostalimi Slovenci in tudi s Hrvati. Nihali so med dvema možnostma, ki sta se ponujali. Kot najustreznejša se je kazala zagotovitev čim več avtonomnih pravic, ne glede to, kateri državi bi pokrajina na koncu pripadla.
Vedno bolj odločna v svojem vztrajanju, da se mora prekmurska pokrajina priključiti k novi državi, je bila v tem času skupina bivših ljubljanskih dijakov: Mihael Kühar, Mihael Erjavec, Jožef Godina, Ivan Jerič in drugi. Njihovo propagandno orožje med ljudstvom so bile novice, da je Jugoslavija že pričela izvajati agrarno reformo in da bo zemlja razdeljena med reveže oziroma tiste, ki jo obdelujejo. Želja po združitvi s Kraljevino SHS in ostalimi Slovenci je bila med narodno zavednimi prekmurskimi Slovenci vedno večja. Menili so tudi, da je možna rešitev Prekmurja z odločno vojaško akcijo. Glede na mnoge neuspele politične poskuse so tako menili tudi v štajerskem narodnem svetu. Ker Narodna vlada v Ljubljani predloga za vojaški poseg ni odobrila, se je general Rudolf Maister odločil, da ga izvede samostojno s pomočjo mobilizirancev in prostovoljcev. V ta namen je bilo 26. decembra 1918 v Gornji Radgoni pripravljeno zborovanje za Prekmurce.
Na shod, ki ga je organiziral štajerski narodni svet, je prišlo več kot 3000 ljudi. Ob tem je Slovenec poročal, da je v Radgono prišlo toliko prekmurskega ljudstva, »kakor ga še to mesto ni videlo« (»Tabor prekmurskih Slovencev v Radgoni,« Slovenec, 4. januar 1919, letnik 47, str. 3.).
Zborovanje v Gornji Radgoni, 26. december 1918, vir za sliko: Metka Fujs, »Kako so Prekmurci v desetih mesecih preživeli devet zamenjav oblasti, pa vendar zaupali politiki,« Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave (Murska Sobota, 1997), str. 234.
Na shodu, ki mu je predsedoval Prekmurec Ivan Jerič, sta poleg drugih govorila tudi Rudolf Maister in Matija Slavič. Sprejeli so resolucijo, ki je bila objavljena v Slovencu in Novinah:
»Prvi tabor prekmurskih Slovencev zbran 26. decembra 1918 v Radgoni, pozdravlja novo skupno vlado neodvisne države SHS ter jo prosi, da vzame kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje, da bo zanj konec tisočletne sužnosti pod Ogri ter začetek novega svobodnega narodnega življenja. /…/ Kakor ne želimo sebi narodne smrti, tako protestira 1. tabor prekmurskih Slovencev proti temu, da bi spadali primorski in goriški Slovenci pod Italijo, ker to bi bila njih narodna smrt. Vlada naj stori vse potrebno, da se to prepreči in da bodo v državi SHS združeni v resnici tudi vsi Slovenci.«
(»Tabor prekmurskih Slovencev v Radgoni,« Slovenec, letnik 47, 4. januar 1919, str. 3.)
Sočasno z burnim dogajanjem v Prekmurju in na Štajerskem se je Narodno vijeće v Zagrebu pripravljalo na zasedbo Medžimurja, o čemer je bil obveščen tudi Rudolf Maister, ki je že 20. decembra 1918 v Ormož poslal dve četi, na čelu katerih je bil stotnik Metod Rakuša. V Ormožu so se namreč zbrale čete hrvaške vojske pod poveljstvom stotnika Erminija Jurišića. Štiriindvajsetega decembra je hrvaška vojska zasedla Medžimurje. Navdušenje nad osvoboditvijo je seglo tudi v Prekmurje, kjer je začel Jožef Godina istega dne na svojo roko osvobajati Prekmurje. To je bila edina vojaška akcija prekmurskih prostovoljcev z Madžari. Sočasno z Godinovo akcijo je stotnik Jurišić s peščico prostovoljcev pri Središču samovoljno prekoračil Muro in zasedel Dolnjo Lendavo, 28. decembra pa še Mursko Soboto. Zaradi presenečenja, ki ga je sprožil ta pohod, na štajerski strani nihče ni utegnil pravočasno reagirati, Madžari pa so se hitro zbrali, okrepili vojaške vrste ter v noči z 2. na 3. januar 1919 upornike premagali, njihove voditelje pa zajeli. Po neuspelih akcijah Jožefa Godine in kapetana Jurišića se je veliko Prekmurcev umaknilo iz Prekmurja, največ jih je odšlo v Ljutomer. Za vzdrževanje stikov in za obveščanje generala Maistra o položaju v Prekmurju je skrbel Mihael Kühar.
Zatem so se pričela konkretnejša pogajanja z madžarskimi vladnimi predstavniki o avtonomiji, podlaga zanje pa je bil »Načrt ali plan autonomije, šteroga je spravišče slovenskih duhovnikov, Zalske županije, 14. januarja 1919. leta enoglasno sprejelo«. Ta načrt je predvideval zagotovitev avtonomnih pravic Prekmurju ne glede na to, kateri državi bi mirovna konferenca pokrajino prisodila. To je bil tisti del, na katerega madžarska vlada nikakor ni mogla pristati, ker je predvideval možnost, da Prekmurje pripade Kraljevini SHS. Omenjeni načrt oziroma plan je bil sprejet na sestanku, ki je potekal 14. januarja na Kleklovem domu v Črenšovcih. Sestali so se slovenski duhovniki iz slovenskega okraja, najožji Kleklovi somišljeniki. Na tem sestanku so sprejeli in podpisali prej omenjeni načrt, ki je bil objavljen v Novinah 9. februarja: »Na vogrskom živéči Slovenci majo v samoravnanji notrášnji zadev (ügyek), v právosodnji, v naučbi, národnoj kulturi, ver, rábi jezika, kakti v právosodnji i svojem ravnanji, pravico samoodločbe, v šteroj se naj sledeča pravila (regule) obdržijo: 2 tistih delov Železne i Zalavske županije, kde prebivajo Slovenci, se mora osnovati, pod iménom: Slovenska krajina, edna vládno pravna dežela s pravico samovlade« (Klekl Jožef, »Načrt ali plan autonomije, šteroga je spravišče slovenskih dühovnikov Zaladske županije, 14. jan. 1919. leta, enoglasno sprijalo,« Novine, 9. februar 1919, letnik 6, str. 1–2).
Klekl Jožef, »Načrt ali plan autonomije, šteroga je spravišče slovenskih dühovnikov Zaladske županije, 14. jan. 1919. leta, enoglasno sprijalo,« Novine, 9. februar 1919, letnik 6, str. 1–2.
Sedemnajstega januarja 1919 je bil organiziran shod v Beltincih, na katerem je 5000 udeležencev poudarilo željo po priključitvi Prekmurja k ostalemu slovenskemu narodnemu ozemlju ter h Kraljevini SHS. Zborovanje je pokazalo, da se prekmurski Slovenci niso več zadovoljili z avtonomijo v okviru Madžarske, marveč so videli rešitev le v priključitvi h Kraljevini SHS. Zborovanje je bilo 19. januarja 1919 organizirano še v Kančevcih. Tudi na tem shodu so prekmurski Slovenci sklenili, da pod nobenim pogojem ne bodo ostali v madžarski državi. Ustanovili so tudi društvo, da bi združili pod isto zastavo vse slovenske kraje, tudi tiste, ki so višje od Monoštra. Marca 1919 so v Ljutomeru na pobudo Viktorja Kukovca ustanovili Narodni svet za Prekmurje. Ta je organiziral prekmurske prostovoljce, ki so bili zbrani v Ljutomeru, ter tajno mobiliziral prostovoljce po vaseh na levem bregu Mure. Načrt za vojaško zasedbo Prekmurja je bil s tem izdelan že pred razglasitvijo Madžarske sovjetske republike.
»Prekmurski Slovenci za Jugoslavijo,« Slovenec, 23. januar 1919, letnik 47, str. 3.
Enaindvajsetega marca 1919 je v Budimpešti prevzela oblast Madžarska socialistična partija in razglasila Madžarsko sovjetsko republiko. S tem je bilo dvomov o priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji med prekmurskimi duhovniki vedno manj. Nič drugače ni bilo na jugoslovanski strani. Položaj se je bistveno spremenil po februarskem nemškem napadu na Radgono. Po tem dogodku se je dokončno izoblikovalo mnenje, da bi bilo v interesu zaščite mesta treba postaviti novo demarkacijsko črto. Dr. Matija Slavič je pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci v Parizu 18. februarja 1919 prvič uradno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo: »Prekmurje naj bo v državi, v katero se želi njegovo prebivalstvo vključiti zaradi etnografskih, geografskih, kulturnih in gospodarskih povezav. To željo so najjasneje izrazili v geslu: Od Monoštra vse do Čentibe za Jugoslavijo!« (Slavič, Naše Prekmurje, str. 98.).
Dr. Matija Slavič (1877 - 1958), vir: http://www.pomurci.si/osebe/slavi%C4%8D-matija/766/
Etnografski zemljevid Slovenske krajine, predložen mirovni konferenci - etnografsko karto je izdelal Matija Slavič, razmejitveno mejo med Muro in Rabo pa je predlagal ameriški izvedenec Teritorialne komisije pri mirovni konferenci P. W. Johnson (vir: M. Slavič, Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba, 1999, str. 293).
Z vzpostavitvijo centralne komunistične oblasti so se istočasno formirali nižji organi oblasti na celotnem teritoriju Madžarske, torej tudi v Prekmurju. V Szombathelyju – središču Železne županije, pod katero je upravno spadal večji del Prekmurja – se je še isti dan formiral tričlanski direktorij iz vrst delavskih predstavnikov in vodstva socialistične stranke. Člani županijskega direktorija so postali dr. Béla Obál, Kálmán Henz in József Kovács. S tem je tudi po vzpostavitvi komunistične oblasti ostal glavna oseba v Železni županiji Obál. Prejšnji nadžupan je zdaj postal ljudski funkcionar in član direktorija Železne županije. V županijski upravi je prevzel tudi vodenje najpomembnejšega oddelka za politične zadeve nacionalnih manjšin. V tem oddelku je bil tudi referat za »vendske« zadeve s sedežem v Murski Soboti, ki ga je vodil Vilmoš Tkalec.
V Murski Soboti so vzpostavili tudi delavski in kmečki sovjet za Slovensko krajino, ki je prevzel vso oblast. Takoj po prevzemu oblasti je novi direktorij, izvršni organ sovjeta, izdal razglas ljudstvu Slovenske krajine, ki je bil objavljen v časniku Novine.
»Oglász,« Novine, 30. marec 1919, letnik 6, str. 1.
Prekmurski Slovenci so bili po takratni upravni razdelitvi razdeljeni v naslednje okraje: Monošter in Murska Sobota, ki sta spadala pod Železno županijo, ter Beltinci in Lendava, ki sta spadala pod Zalsko županijo. Direktorij za Slovensko krajino se je 29. marca 1919 samovoljno razglasil za pristojnega nad celotnim območjem Prekmurja, imenoval pa se je Ravnitelstvo Slovenske okrogline. Sedež je imel v Murski Soboti. S tem je nova oblast skušala ustvariti avtonomijo Slovenske krajine, ki je obsegala ves teritorij Prekmurja. Direktorij je nameraval delati neodvisno od Železne in Zalske županije kot samostojna enota. To je bilo nakazano že v prej omenjenem razglasu, v katerem je zapisano, da bo direktorij na podlagi navodil iz Budimpešte izvajal oblast na celotnem teritoriju Slovenske krajine. Posebni okrajni sovjet delavcev in kmetov se je formiral tudi za območje lendavskega okraja in je imel sedež v Lendavi.
Maja leta 1919 je slovenski katoliški poslanec Josip Hohnjec v Slovencu objavil interpelacijo, ki je bila naslovljena na ministrskega predsednika Kraljevine SHS Stojana Protića. Hohnjec je skupaj z ostalimi katoliškimi poslanci v interpelaciji zahteval vladno obravnavo o Prekmurju. Hohnjec je vlado v Beogradu naprosil, da naj reši Prekmurje izpod madžarske oblasti in da se naj prekmurski Slovenci priključijo h Kraljevini SHS. Vlada Kraljevine SHS je, kljub Hohnjecevi interpelaciji, prekmursko vprašanje želela rešiti po diplomatski poti. Zavedala se je namreč, da bi lahko prišlo do navzkrižij z antanto ali celo do proletarske revolucije v Kraljevini SHS, če bi se odločila za intervencijsko pot.
Josip Hohnjec (1873-1964), Zbirka upodobitev znanih Slovencev, NUK.
Po vzpostavitvi sovjetske oblasti je veliko predstavnikov propadlega režima emigriralo v tujino in od tam izvajalo kontrarevolucionarno dejavnost. V tujini so predstavniki propadlega režima organizirali protirevolucionarne centre oz. tabore. Dva taka tabora sta delovala na Dunaju in v Aradu v Romuniji. Iz teh centrov je prihajala tudi materialna pomoč raznim kontrarevolucionarnim skupinam, ki so se pojavljale na ozemlju Madžarske sovjetske republike. Kontrarevolucija se je v obsežnejšem zamahu zgodila tudi v Lendavi, kjer so pomembneži prejšnjega režima spodbujali množice, naj se uprejo novemu režimu. Glavna organizatorja sta bila Béla Fangler in Jenő Sebestyén, ki sta že v začetku aprila v Zalaegerszegu organizirala protirevolucionarno skupino. Slednja se je v kratkem zelo razširila in dobila veliko podpornikov tudi med poveljniki Rdeče armade v Lendavi in okolici. Organizatorji kontrarevolucije so si Lendavo izbrali, ker tam ni bilo veliko proletariata in ker jim je lega mesta omogočila hiter umik preko reke Mure. Z vstajo so začeli 21. aprila 1919. Protirevolucija je bila do večera že zadušena. Po zadušitvi vstaje v Dolnji Lendavi, se je hitro začela vstaja domačinov v Slovenski krajini. Ti so namreč nasprotovali komunizmu in so se želeli združiti z Jugoslavijo. Uporniki so se zbrali iz okoliških vasi iz dolinskega dela Prekmurja, ki je težilo po zbližanju z matičnim narodom. Pri delu jih je spodbujala skupina Maistrovih sodelavcev – Jožef Godina, Ivan Jerič, Viktor Vöröš, Mihael Kühar, Mihael Erjavec –, ki so ves čas po vojni prehajali čez Muro in se povezovali s štajerskim obmejnih poveljstvom. Petnajstega aprila se je skupina Prekmurcev pretihotapila v Ljutomer, kamor je prispela tudi francoska razmejitvena komisija. Vöröš je komisiji v nemščini izrazil željo Prekmurcev, da se združijo z Jugoslavijo in se rešijo sovjetske oblasti. Ker pa mirovna konferenca tedaj še ni bila odločena, če bi prisodila Prekmurje Jugoslaviji, so prostovoljci izgubili zaupanje vanjo. Odločili so se, da bodo sami obračunali z madžarsko oblastjo. Sklenili so pregnati direktorij iz Murske Sobote, Prekmurje pa priključiti Jugoslaviji. Še posebej jih je pri tem spodbujal general Maister, ki kljub določeni demarkacijski črti ni opustil namere zasesti Prekmurje. Tako je Jožef Godina v začetku maja dobil od obmejnega poveljstva v Mariboru poziv, naj pride iz Ljubljane, kjer je študiral, v Ljutomer. Tam so se sestali Ivan Jerič, Miško Kuhar, Viktor Vöröš, Viktor Kukovec ter Jakob Sagadin. Njihova zamisel je bila mobilizacija nekaj sto Prekmurcev, ki bodo premagali komuniste v Murski Soboti, ter zasedba državnega urada. Zatem pa naj bi na pomoč poklicali jugoslovanske čete, kar bi bil za generala Maistra upravičen razlog, da kljub demarkacijski črti ob Muri zasede vso Prekmurje.
Rudolf Maister (1874 -1934), Zbirka fotografij Frana Vesela, NUK
Sedmega maja so že prišle prve skupine prostovoljcev iz obmurskih vasi čez Muro v Ljutomer. Vseh legionarjev se je do 12. maja osebno ali pismeno zglasilo 506. Ko so bili pripravljeni za vstajo, je Narodni svet to sporočil obmejnemu poveljstvu v Mariboru, ki pa je razočaranim legionarjem odgovorilo, naj prenehajo z akcijo, češ da ne morejo računati na jugoslovansko pomoč, ker so Avstrijci začeli prodirati proti Mariboru in Celju, general Maister pa je bil zaposlen na tem bojišču. Tedaj je Godina sam odšel k Maistru, ki pa je pomoč odklonil, ker so prišla slaba poročila z avstrijskega bojišča. Štirinajstega maja je Narodni svet za Prekmurje naznanil slovenski javnosti, da so
se legionarji uklonili: »Upor je zadušen. Z današnjim dnem razpuščam Narodni svet za Prekmurje. Svojo dolžnost smo storili, vest nam ne bo nikoli ničesar očitala, roke smo si umili. – Nekdo drugi bo odgovor dajal« (»Narodni svet za Prekmurje slovenski javnosti!« Slovenec, 17. maj 1919, letnik 47, str. 2.).
Mlado sovjetsko madžarsko republiko so ogrožali zunanji in tudi notranji pritiski ter politična nestabilnost. Slednja je vplivala tudi na privržence revolucije in ostale »navidezne podpornike« nove komunistične oblasti. Med slednjimi je bil tudi Vilmoš Tkalec, ki je že od nastanka Slovenske krajine stremel po čim večji neodvisnosti od osrednje madžarske vlade. Tkalec je imel za uresničitev svojega protirevolucionarnega načrta ugodne razmere. V Slovenski krajini oz. Prekmurju je bilo malo podpornikov komunističnega režima. Tudi gospodarski položaj je bil nestabilen, saj je primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin. Boljševiška oblast je ljudi silila k prisilnemu odkupu živil. Tudi monetarna politika je delovala slabo. Oblast je med ljudi pošiljala bankovce, ki so bili natisnjeni samo na eni strani papirja, čemur so se ljudje samo še posmehovali. Okoliščine so spravljale v nejevoljo tudi vojake in rdeče gardiste. V razmerah, ki so prevladale v Prekmurju, Tkalcu ni bilo težko na svojo stran pridobiti poveljniškega kadra vojaških enot, nameščenih na meji s Kraljevino SHS ter v Murski Soboti in okolici. Na njegovo
stran so stopili tudi nekateri nekdanji monarhistični vojaški poveljniki, na primer Kárel Györy in Jenő Pernetzky. Z njihovo pomočjo je Tkalec dobil na svojo stran večino vojaštva, okoli 350 mož. Pristaše je našel tudi med slovenskimi kmeti v soboških okoliških vaseh, podprli so ga tudi nacionalistično naravnani Madžari. Tkalčev načrt je bil z osvobojenega ozemlja ob Muri zavzeti predele na desni strani Donave in s protirevolucijo razširiti Madžarsko vse do Maribora. Slednjega Prekmurcem ni povedal. Glavno oporo pri izvedbi načrta pa Tkalcu niso predstavljali oficirji, kmetje in nekateri Madžari, temveč prej omenjeni pobegli veleposestniki, ki so že prej ustanovili protirevolucionarne centre v tujini. V takih okoliščinah je Tkalec 29. maja sklical člane sovjeta murskosoboškega okraja. Prišlo jih je 12 izmed 48. Tkalec jim je predlagal odcepitev od Madžarske sovjetske republike ter jih obvestil, da v tem primeru lahko računajo na avstrijsko in jugoslovansko pomoč:
»Dne 29. maja 1919 se je sestavil upravni direktorij, ad hoc iz dvanajst članov kot vladna oblast za namišljeno samostojno do madžarske boljševiške vlade neodvisno: socijalistično Mursko republiko«. (Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Zbirka Prevratni dogodki na Slovenskem Štajerskem, SI_PAM/1691/001/00126, Odgovori na Maistrovo anketo: Šeruga Vincenc, Murska Sobota).
Tkalec je 29. maja 1919 oklical Mursko republiko. Socialistično republiko je uradno razglasil Tkalec ob 11.30 z balkona hotela Dobray v Murski Soboti. Sprejeli so tudi odlok, da se bo v bodoče 29. maj,praznoval kot narodni praznik nove republike. Za predsednika republike so izvolili Vilmoša Tkalca, za poveljnika oboroženih sil, ki so bile sestavljene iz II. bataljona 20. brigade in 300 najemnikov, ki so jih rekrutirali iz Goričkega in so jih plačevali Tkalčevi ljudje iz sklada za obrambo meje, ki ga je januarja ustanovil Obál, pa so imenovali kapetana Jenőja Perneczkyja. Skupna vojaška moč Murske republike je znašala 1194 vojakov in 36 oficirjev. Od orožja so imeli puške, 26 strojnic, 3 minometalce in 2 topa. Perneczky je najprej delno prerazporedil vojaške enote iz območja ob Muri na sever in vzhod, da je z njimi zasedel oz. vsaj približno obkrožil ozemlje Murske republike. Zunaj meje zasedbe sta ostala le monoštrski in dolnjelendavski okraj razen področja Beltincev.
Vilmoš Tkalec s soprogo Ano Margitko Preisler, vir: http://www.pomurci.si/osebe/tkalecz-vilmo%C5%A1/629/
Vladne čete so takoj po prispeli novici o ustanovitvi Murske republike v Budimpešto začele s protinapadom. Boji so trajali do 5. junija. Vladne čete so bile pri prodiranju zelo uspešne, saj so po krajšem odporu Tkalčevih sil pri Prosenjakovcih in Peskovcih naglo napredovale proti središču Murske republike – Murski Soboti. Tkalčeve čete so bile uspešnejše na jugovzhodu, od Lendave po Muri navzgor, kjer so bolje zadrževale pritisk rdečih. Položaj je postal za Tkalca in njegove pripadnike zelo kritičen. Predvsem na Goričkem so vladne čete hitro prodirale proti Murski Soboti. Zaradi takega stanja je Perneczky premestil svoj štab iz Murske Sobote na Cankovo. Drugega junija je tja prispela tudi prva pomoč iz Avstrije: tovornjak pušk in municije ter 17 avstrijskih prostovoljcev. Z novo pomočjo so začeli 3. junija prodirati po radgonski cesti, vendar so se zaradi premoči vladnih sil pri Černelavcih morali umakniti nazaj v Avstrijo. Na Cankovo je prišel tudi Tkalec skupaj z nekaj oboroženci, ki so se tako že prvi dan ofenzive morali umakniti iz Murske Sobote. Premoč je bila vsekakor na strani vladnih sil, saj jih je bilo več in tudi
več orožja so imele na razpolago. Položaj Tkalčevih sil je bil slab in v torek 3. junija ob 8. uri so rdeče čete vkorakale v Mursko Soboto. Tkalčeve čete so bile poražene in vzpostavljen je bil stari red: »Réd smo nazáj postavili; vsaki náj ostáne i nadale na svojem meszti i opravla svoje delo« (»Zapóvid,« Novine, 15. junij 1919, letnik 6, str. 1.).
Obseg Murske republike od 2.–4. junija 1919, vir za sliko: Julij Titl, Murska republika 1919, Murska Sobota, 1970, str. 71.
Tretjega junija 1919 so »rdeči« zopet postali gospodarji položaja v Slovenski krajini. Po koncu Tkalčeve republike se je za Prekmurce začelo obdobje nove boljševiške oblasti, ki je bila sedaj pri izvajanju režima veliko bolj dosledna. Novi predstavniki oblasti na območju Slovenske krajine so bili veliko bolj pozorni na nasprotnike revolucije in njihove morebitne protirevolucionarne poskuse. Zaradi tega je nastal velik preplah med katoliško duhovščino, ki se ni več čutila varne pred diktaturo proletariata. Posledično se je veliko število duhovnikov zateklo na štajersko stran Mure.
Klekl in njegovi somišljeniki so se po vzpostavitvi sovjetske oblasti ter zlasti po padcu Tkalčeve republike odločili za priključitev k Jugoslaviji, čeprav so se v času Károlyijeve vlade zadovoljili z avtonomijo v okviru madžarske meščanske republike. Zaradi strahu pred boljševizmom so se obrnili na Jugoslavijo in upali, da bodo tam dosegli avtonomijo. Duhovniki, ki so pobegnili na jugoslovansko stran, so predstavljali grožnjo madžarski oblasti, saj so imeli ti duhovniki velik vpliv na prebivalstvo. Posledično jih je novi direktorij poklical nazaj in jim poslal zadevne dekrete. Vrnili so se vsi razen Klekla, ki ni dobil dekreta, ker niso vedeli njegovega naslova. Duhovniki so se vrnili v Slovensko krajino, oblast pa jim je zagotovila, da lahko neovirano nadaljujejo cerkvena opravila. Kljub temu so ostali v stiku z dogajanjem v Jugoslaviji ter s Kleklom, ki jih je obveščal o njem. Podpirala jih je tudi večina katoliškega prebivalstva in pričakovala, da bo pariška mirovna konferenca Prekmurje prisodila Jugoslaviji. Njihova želja po osvoboditvi se je izražala v javnem molku ter v prošnjah jugoslovanski vladi, ki so jih neimenovani dopisniki skrivaj pošiljali Slovencem, živečim onkraj reke Mure:
»Ko smo te dni čitali v 15. številki Murske Straže, da pripada Prekmurje Jugoslaviji, smo se zelo razveselili; bojimo pa se, da nas bodo boljševiki prisilili v boj proti vam, zato prosimo v zadnji uri, da nas rešite, sicer smo izgubljeni za vselej. /…/ Mi Prekmurci bi že davno obupali, toda naše ljudstvo je verno in navzlic vsemu zvesto Jugoslaviji. Še enkrat vas rotim, da nas ne pustite v obupnem položaju in pošljete nemudoma na Prekmursko naše hrabre in zmagovite čete. Bog živi Jugoslavijo!« (»Obupen klic iz Prekmurja,« Slovenec, 29. julij 1919, letnik 47, str. 3.).
V obdobju po zatrtju Murske republike so prišli na vodila mesta v Slovenski krajini novi ljudje, v glavnem so bili to madžarski prišleki. Petnajstega junija so v Murski Soboti izvolili nov občinski sovjet, ki je ob izvolitvi izjavil, da bo, dokler ne izvedejo volitev v okrajni sovjet, pristojen tudi za območje okraja. Novi predstavniki oblasti naj bi odstranili posledice, ki jih je zapustila Tkalčeva vladavina. Njihova naloga je bila, da najprej poiščejo vzroke za nastalo situacijo. Ti vzroki pa niso tičali samo v »tkalčevstvu,« temveč tudi v zapostavljanju socialnih in narodnih interesov slovenskega prebivalstva. Najprej so se morali spopasti z velikimi gospodarskimi težavami. Sovjetska oblast je bila pri izvajanju svojih ukrepov zaradi vse večje ogroženosti naraščajočega vojaškega pritiska intervencionistov veliko bolj odločna. Prav tako se je za reševanje slabega gospodarskega položaja posluževala nepopularnih ukrepov, ki so jih kmetje v Slovenski krajini močno občutili. Iz dneva v dan so se večale rekvizicije živil, da bi kmetje prispevali več pomoči mestom in fronti. Pri zbiranju živil je pripadla pomembna naloga učiteljem na vasi. Ti so opravljali prisilne odkupe živine, masti, žita, jajc, zaradi česar so se zamerili kmetom.
Poleg gospodarskih težav je bila še posebej pereča politična nerazgibanost množic.Ta se je kazala v brezbrižnosti delovnih ljudi za politične pravice in dolžnosti. Nastalo situacijo je v Novinah v članku z naslovom »Zsaloszten pogléd« opisal dopisnik Szamoborszky: »Proletarija že štiri mesece ma v rokah vlást. Štiri mesece dávle vő naredbe revolucionarske sovjetrepublike v Budimpešti dobrobitnost delajočega národa. Dnes, more se priznati, ka skoz štiri mesece v okroglini Murske Sobote se te odredbe vlade nikak niso ali pa samo z talom vöspelale«. (Szamborosky, »Zsaloszten pogléd,« Novine, 20. julij 1919, letnik 6, str. 4.).
Politični položaj v Slovenski krajini je torej ostajal še nadalje zapleten. Organi sovjetske oblasti v Murski Soboti ter v Železni županiji so še naprej nasprotovali slovenski samoodločbi, slovensko vprašanje so zanikali, vsako prizadevanje za ureditev tega vprašanja so pa označevali kot jugoslovansko nevarnost.
Slovensko narodno vprašanje Prekmurcev je postajalo vprašanje širših množic. Vendar predstavniki oblasti tudi tokrat niso imeli posluha ne časa za narodne težnje Slovencev. Madžarska oblast se je ukvarjala z razmerami na bojiščih, kjer so bili zelo uspešni. Vendar so zmage madžarske Rdeče armade bile začasne, saj je antanta začela dovajati nove čete k mejam Madžarske sovjetske republike. Vojaški položaj Madžarske je bil spet slab in posledično je bil revolucionarni vladni sovjet prisiljen vnovič izvajati mobilizacijo, ki pa pričakovano med ljudmi ni bila dobro sprejeta. Slovenska krajina je preživljala kritične čase. Dvojnost odločanja in splošno nezaupanje med socialnimi demokrati in komunisti, ki je že skorajda doseglo vrhunec, je bilo čutiti pri urejanju razmer ves čas po zatrtju Murske republike. Madžarska sovjetska republika je takrat potrebovala kadre, ki bi pri reševanju nacionalnega vprašanja pomagali razvozlati položaj Slovenske krajine, a teh ni imela. Veliko je bilo namreč tistih predstavnikov oblasti, ki so pod vplivom madžarskega nacionalizma obtičali v nacionalističnih predsodkih. Še vedno so verjeli, da so »Vendi« del Madžarske in da Prekmurci nikakor ne spadajo k ostalim Slovencem.
Centralni komunistični sekretariat v Budimpešti je v namen rešitve nacionalnega in političnega vprašanja v Prekmurju poklical na pomoč organizacijo revolucionarjev Nemadžarov. Ta je iz Budimpešte pomagala in usklajevala delo posameznih skupin nemadžarskih narodnosti, med temi tudi jugoslovanske, romunske, slovaške, nemške in pozneje še »vendske«. Slednjo so osnovali v Murski Soboti. Naloga teh skupin je bila pomagati ogrski proletarski revoluciji. Propaganda je temeljila na širjenju komunizma med Prekmurce in tudi preko Mure. V prostorih propagandnega urada so imeli ljudske shode, na katerih so navzoče navduševali in pridobivali za komunistične ideje. Ti shodi so bili večkrat zelo dobro obiskani in so jih zato imeli nekajkrat tudi na prostem. Napori sodelavcev okoli južnoslovanske skupine so kmalu pokazali vidne uspehe. V Murski Soboti so osnovali društvo »Mladih komunističnih delavcov«.
Južnoslovanska skupina je bila sicer uspešna na področju pridobivanja privržencev komunistične misli, ni ji pa uspelo rešiti »vendskega« vprašanja. Prizadevanja aktivistov skupine za odstranitev napetosti in napak so le deloma pripomogla k izboljšanju političnega položaja v Murski Soboti. Politično ozračje je postajalo po vsej državi vedno bolj napeto. Razmere v Slovenski krajini so bile močno omajane, zato številni ukrepi osrednje sovjetske oblasti, ki se je bližala h koncu, tam niso zalegli.
Sočasno z urejanjem položaja v Slovenski krajini so si jugoslovanski delegati na mirovni konferenci v Parizu prizadevali, da pripade Prekmurje Jugoslaviji. Slovenska krajina je namreč po neuspelem protirevolucionarnem uporu izgubila pomen pri imperialistih in zato ni bilo več ovire, da to ozemlje dobi država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vendar pa je bila antanta manj naklonjena jugoslovanskim zahtevam po Prekmurju in je zato odlašala z rešitvijo tega vprašanja.
Stanje na Madžarskem je bilo tisto, ki je prepričalo antanto, da se je odločila, da bo Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS. Devetega julija 1919 je Vrhovni svet peterice, Georges Clemenceau za Francijo, Robert Lansing za Združene države Amerike, Silvio Crespi za Italijo, Keishiro Matsui za Japonsko in Arthur James Balfour za Anglijo, sprejel predlog teritorialne komisije, naj bo meja med državo Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Madžarsko razvodnica med Muro in Rabo; to je ob sedanji državni meji. Šestnajstega julija je jugoslovanska delegacija, sklicujoč se na slab položaj Slovencev pod komunistično madžarsko oblastjo, prosila predsednika mirovne konference Clemenceauja, naj pooblasti vlado Kraljevine SHS, da vojaško zasede Prekmurje.
Pogajanja na pariški mirovni konferenci.
Položaj Madžarske sovjetske republike je bil slab. Država je bila obkoljena in obsojena na lakoto, naraščala so tudi nesoglasja v notranjosti države, pomoči od zunaj pa ni bilo. Naraščala je tudi protirevolucionarna propaganda belogardistične vlade v Szegedu. Dodaten udarec sovjetski vladi je sledil, ko ji je Clemenceau 14. julija že drugič poslal ultimat, naj ustavi vojaške operacije proti Čehoslovakom. Petnajstega julija je vodstvo združene partije sprejelo sklep o umiku armade s Slovaške. Osemindvajsetega julija so po neuspešnem napadu Madžarske šli v protinapad tudi Romuni, ki so prekoračili Tiso in nadaljevali pohod proti Budimpešti.
Zaman so komunisti v Budimpešti predlagali ponoven vpoklic in mobilizacijo delavskega razreda. Prvega avgusta 1919 je sovjet vladnih komisarjev odstopil. Istega dne je Vrhovni svet v Parizu ugodil prošnji vlade Kraljevine SHS, da sme zasesti Prekmurje: »Vrhovni svet mirovne konference v Parizu je določil 1/8. 1919 meje za Jugoslovansko Prekmurje in dal dovoljenje jugoslovanski armadi da prevzame upravo tega dela Prekmurja«. (Pokrajinski arhiv Maribor, Odgovori na Maistrovo anketo: Šeruga Vincenc).
V Budimpešti je oblast prevzela vlada, sestavljena iz desnih socialdemokratov in sindikalnih birokratov, pod vodstvom Gyule Peidla. Béla Kun se je s svojimi sodelavci umaknil v Avstrijo. Peidlova vlada je nameravala pomiriti stanje v državi in se pogajati z antanto. Razpustila je Rdečo armado ter začela odpravljati sovjetske ukrepe in uveljavljati načela demokracije. Že 2. avgusta je z odlokom spremenila dotedanjo sovjetsko državno obliko v ljudsko republiko. Četrtega in petega avgusta so Romuni zasedli Budimpešto, šestega avgusta pa v sodelovanju z belogardistično vojaško-policijsko skupino odstavili Peidlovo vlado. Začasno najvišjo moč na Madžarskem je antanta zopet izročila nadvojvodi Jožefu, ki je postal guverner države.
Podobno kot v Budimpešti se je tudi v Slovenski krajini dogajal preobrat. Edina razlika je bila, da oblasti niso prevzeli socialdemokrati, temveč so oblast iz rok komunistov prevzeli predstavniki starega reda. Na čelo okrajne oblasti se je postavilm Pál Horváth, nekdanji murskosoboški okrajni glavar. Ta je 6. avgusta izdal ukaz, v katerem je prepovedal gibanje prebivalstva po 10. uri zvečer, prepovedal je zbiranje na javnih mestih, točenje alkoholnih pijač in podobno. V Mursko Soboto so prišli prevzet upravo oficirji in uradniki belogardistične vlade. Med njimi se je pojavil tudi Tkalec, ki je po umiku v Avstrijo prestopil k beli gardi in hotel postati njen vodja v Prekmurju.
Madžarski nacionalisti v Prekmurju so mislili, da se vračajo predvojni časi, vendar se njihovi načrti niso uresničili. Desetega in enajstega avgusta so se v Radgoni že zbirale jugoslovanske čete, da zasedejo Prekmurje, kakor je določila mirovna konferenca.
Dvanajstega avgusta so jugoslovanske čete in prostovoljci Sokolske legije v Štrigovi vkorakali v Prekmurje in razpršili bele in rdeče gardiste brez prelivanja krvi: »V torek so prišle jugoslovanske čete, da zasedejo Prekmurje in sovražnike Slovencev. Bela garda se je umaknila, Rdeča garda se je razpršila in položila orožje«. (»Rešitelji so prišli!« Novine, 17. avgust 1919, letnik 6, str. 4.).
»Rešitelji so prišli!« Novine, 17. avgust 1919, letnik 6, str. 4.
Slovenska krajina je tako postala kot Prekmurje sestavni del Kraljevine SHS.
»Naša prekmurska krajina je prikapčena Jugoslaviji. Dozdajšnja vogrska uprava se zdaj spremeni v slovensko.« (»Sosvet v Prekmurji,« Novine, 24. avgust 1919, letnik 6, str. 2.).
